Tema duševnega zdravja se mora za našo pozornost boriti z dvema močnima tekmecema; s poudarjanjem pomena telesnega zdravja na eni, z opozorili o duševnih motnjah na drugi strani.
Proti primatu telesnega nad duševnim zdravjem se strokovnjaki s področja psiholoških ved vsaj zavestno, če ne zares uspešno, borimo: razlagamo, da se ni sramotno obrniti po pomoč pri duševnih težavah nič manj kot pri fizičnih in pri tem vlečemo paralele med gležnji in razpoloženjem (»Če si zviješ gleženj, te ni sram do zdravnika, zakaj bi te bilo pri depresivnem razpoloženju sram poiskati psihološko pomoč?). Ko dobimo odgovor, da to pa res ni isto, da za slednje si je človek kriv sam, torej si mora tudi znat sam pomagat, zmajujemo z glavo (»Kako si za zvit gleženj manj kriv kot za slabo počutje?!«) in pojasnjujemo, da je nemalo psiholoških motenj tako močnih, da si posameznik sam pomaga enako težko, ko bi si brez zdravnika naravnal zlom kosti. Pa tudi v primeru milejših težav; zakaj trpeti dlje kot potrebno, samo zato, ker smo v družbi ustvarili stigmo duševnih bolezni?
Pri drugem boju za pozornost, tistem, ki poteka med duševnimi motnjami in duševnim zdravjem, tudi strokovnjaki podležemo: psihološko trpljenje naravno, tako kot vsaka druga bolečina, nase opozarja tako glasno, da zahteva takojšnjo pozornost. Nehati čutiti tesnobo, preživeti panični napad je pač v danem trenutku pomembneje kot iskati načine, kako izboljšati naše socialne odnose. Na isti način, kot ko smo lačni, ne razmišljamo o smislu življenja, ker se nam v mislih slikajo le pice in sladoledi. Posledično kot stroka veliko vemo o dinamiki in zdravljenju duševnih težav, komaj v zadnji letih pa začenjamo raziskovati tudi načine doseganja sreče, zanosa, optimizma,..
Ampak ob vsem tem je še vedno pomembno ne pozabiti, da življenje ni samo odsotnost (psihološkega) trpljenja, ampak je lahko toliko več; svetovna zdravstvena organizacija (angl. kratica WHO), duševno zdravje opredeljuje kot »stanje dobrega počutja, v katerem posameznik uresničuje svoje sposobnosti, normalno obvladuje stres v vsakdanjem življenju, svoje delo opravlja produktivno in je sposoben prispevati k skupnosti, v kateri živi.«
Piše dr. Simona Gomboc, vodja Psihološke Posvetovalnice znotraj Mladinske postaje Moste, sicer zaposlena na Oddelku za psihologijo na Fakulteti za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije Univerze na Primorskem.
